Spomini zdravilke v času Lemurije

Izkušnje/vizije o katerih sem pisala v prejšnjih objavah, so nore, ampak vseeno pa niso bile tako doživete, natančne in senzorne, kot ta.

Serija spominov iz časa Lemurije

Verjamem, da gre za serijo spominov izpred več deset tisoč let, iz časa Lemurije. Besedo Lemurija sem namreč zraven vizije prejela, čeprav prej nisem nič vedela o njej. Je ena izmed civilizacij, za katere se vrjame, da so bile kot Atlantida izgubljene. Stvari, ki sem jih tukaj v teh in več naslednjih meditacijah videla in doživela, se ujemajo z večino informacij, ki sem jih našla o civilizaciji in njihovem življenju. Med izkušnjami sem izgovarjala tudi besede neznanega jezika, za katerega sem kasneje ugotovila, da vsebuje veliko besed Sanskrita, indijskega svetega jezika, za katerega obstajajo teorije o povezavi z Lemurijo.

V spominu sem bila modro bitje z svetlečimi pikicami po telesu (ja, podobno kot Avatar), z gladkimi dolgimi lasmi ki so iz zaobljenega kamna na katerem sem sedela, segali v toplo turkizno vodo in tam valovili ob mojem vodnem repu. Nisem imela nog, ampak rep, kot morska deklica. Istega izgleda je bila ženska, ki je sedela preko mene, na pol v vodi, na pol na skali, kot jaz.

Telepatska komunikacija in zdravljenje preko usmerjanja energije

Ženska je prišla k meni do templja iz svetlega kamna zgrajenega na ozki in globoki reki, v katerem sem živela s svojim otrokom, partnerjem in še nekaj bitji. Zavedala sem se, da sem zdravilka, in da je prišla po zdravljenje. Med seboj smo komunicirali popolnoma telepatsko, in brez potrebe po razlagi o tem, za kaj rabi pomoč, sem se preko srca povezala z njenim srcem in to povezavo videla kot preskakajočo vijugajočo svetlobo, kot prepletene migajoče nitke vseh barv, združene v belo. Preko te svetlobe sem dobila in začutila vse informacije, o tem kar potrebuje. Povezala sem se še navzgor in preko rok v določenih položajih v njo usmerjala energijo in ji obenem del energije pošiljala iz telesa v vodo, podobno kot to kar danes imenujemo reiki.

Raj na Zemlji

Živeli smo popolnoma brez potrebe po čemerkoli, razen sebe. Energetsko smo se napajali direktno iz vode, kamnin in zraka, potrebe po hrani nismo imeli. Prav tako nismo imeli oblačil ali pohištva. Živeli smo v temljih na vodi, ves čas delno potopljeni. Voda nas je tako grela, kot hranila. Spali smo v spletenih mrežah pritrjenih na robove templja, polno potopljeni, razen glave. Čutili smo vse, bili smo popolnoma prosti, povezani med seboj in z naravo, in bil je res kot raj na zemlji

Po vsakem dodatnem delčku spomina iz tega časa sem vsakič še tedne spontano jokala, preplavljali so me valovi globoke žalosti za izgubljenim rajem.

Življenje smo si delili z delfini, z katerimi smo bili kot bratranci, ne kot druge vrste. Komunicirali smo telepatsko in bili globoko povezani. O povezavi z delfini in spominih življenja delfina pa naslednjič 

Spodaj je slika, ki sem jo narisala po spominu.