Empatija in visoka senzitivnost - breme ali dar?

Nestrpnost, norčevanje, zmerjanje, pasivna-agresija, izključevanje tistih ki smo bili kakorkoli drugačni. V tem času me je vsaka pripomba, ki ni prihajala z dobrimi namerami, zabolela kot nož v srce, tudi če sploh ni bila namenjena meni, ampak komu drugemu. Že zmerjajoč pogled je lahko bil dovolj, da sem popoldne prejokala.

Filmi, knjige, zgodbe o drugih - nekako nisem mogla zgodb drugih videti, kot nekaj kar se me ne tiče, tudi če je šlo za izmišljene osebe ali celo šale. Ob filmih in knjigah sem pogosto močno jokala (in še); če je protagonist izgubil bližnjo oseba, sem večkrat šla čez več-tedenski proces žalovanja, v vsej bolečini, ki sem čutila, da jo je morala čutiti ta oseba. Ne namerno, še kako ne namerno. Ker drugače enostavno nisem znala doživljati sveta.

Novic še zdaj ne berem, toliko nasilja, manipulacij in laži. Poseki gozdov, požari, nespoštovanje živali, rastlin, smetenje narave, vse to me je (in še) fizično bolelo v celem telesu, še posebej v srcu.

Ugotovitev, da nas je veliko šlo čez podobno izkušnjo, in smo se svoje občutljivosti sramovali

In čeprav mislim, da se bo danes marsikdo lahko prepoznal v tej objavi, takrat konceptov kot je visoka senzibilnost in močna empatija v praksi seveda nismo poznali. Šele dve desetletji kasneje sem začenjala razumeti, da nas je ogromno šlo čez podobne stiske, ki smo jih pred drugimi skrivali, da ne bi bili deležni še več zmerjanja. In pa seveda, ker večinoma nismo razumeli, da naša (pre)občutljivost, ne pomeni, da je z nami kaj narobe in se moramo tega sramovati, kakor smo globoko v sebi vrjeli.

V knjigi Visokosenzibilen otrok Elaine N. Aron avtorica vključi zelo zanimive rezultate raziskav, ki kažejo, da v bistvo vsaka vrsta - človeška, živalska, rastlinska, vsebuje okrog 10% članov, ki kažejo znake zelo visoke senzibilnosti. Ne glede na kulturo, geografsko pozicijo ali katerega od ostalih zunanjih dejavnikov. Teorij, zakaj je narava poskrbela, da je majhen delež prebivalstva vsake njene vrste zelo občutljiv tako na vse zunanje dejavnike, kot prepoznavanje in čutenje čustev drugih, je več in tukaj ne bom šla v njihove podrobnosti, v vsakem primeru pa priporočam knjigo, za tiste, ki bi vam koristilo vedeti več objektivno koristnih razlogov za vašo/našo občutljivost.

Preobrazba svojega največjega bremena v največji dar 

Danes jo pa sama vidim kot svoje največje darilo Omogoča mi, da življenje čutim tako zelo polno.

Z tem ko razumem, sprejemam in čutim, da so močno čutenje, solze, empatija in sočutnost do sočloveka in narave dar na toliko nivojih, in jih namesto zatiranja sprejemam z odprtimi rokami, čutim tudi bolečine kot nekaj kompleksno lepega. Seveda boli, ampak boli na čisto drug način. Ker občutek žalosti ali jeze ne prihaja še s serijo kompleksnih občutkov in misli povezanih z njihovim zatiranjem in nesprejemanjem sebe, ampak se čez telo prelije enostavno kot energija, ob solzah kmalu začutim hvaležnost, za zmožnost čutenja vsega, tako čustev, ki jih vidimo kot slaba, kot tistih, ki jih želimo čutiti močneje - sreča, ljubezen, radost, hvaležnost, v vsej njihovi čudoviti polnosti. Prihajajo v paketu, z zatiranjem enih, tudi drugih ne moremo čutiti polno. In nasprotno, s sprejemanjem in sproščanjem teh, ki jih nismo želeli čutiti, se odpiramo toliko polnejšemu čutenju teh, po katerih hrepenimo.

Lažje dojemanje s spremembo perspektive na življenje

Življenje doživljam sedaj tudi precej drugače, kljub polnemu čutenju, ne dojemam stvari več tako osebno, tistih ki zadajo bolečino kot slabih ali nepravičnih situacij kot krivico. Razumem, da smo vsi v svojem procesu doživljanja, učenja in izkušanja sebe in življenja v vseh svojih lekcijah, in da je v vsaki težki izkušnji tudi ogromno stvari, ki se jih lahko iz njih naučimo.

Občutljivost, sočutje in empatija me torej več ne povožajo, ampak so moja največja moč, da sebe in druge čutim, sprejemam in podpiram polno, ter da življenje izkušam v vsej prelepi kompleksnosti