Moja prva spiritualna izkušnja

Od matematičarke in ateistke do zaupanja v višjo inteligenco

Izkušnjo, ki jo bom delila danes, sem do marca 2026 zaupala le peščici ljudi. Pred temi izkušnjami v nadnaravno nisem verjela. Študirala sem fiziko in matematiko in se identificirala kot ateistka. Ampak po številnih izkušnjah enako ali celo bolj živih kot jih doživljam v "pravem" svetu, vrjamem pa sedaj v.. marsikaj. Ne zaradi dokazov ali teorij, ampak vseh teh neverjetno močnih izkušenj. V budnem stanju, brez uporabe substanc ali podobnega.

Moja prva "zbuditvena" izkušnja se je zgodila na lanski poletni solsticij, z čudovito Andreja Popržen. Vodila je manjši ženski krog in šamansko potovanje z terapevtskimi glasbili. Kaj bi naj šamansko potovanje bilo, nisem vedla pravzaprav do nekaj mescev nazaj, ko sem šamanizem začela globje raziskovati in prakticirati. Tehnično gledano, je šlo le za vodeno meditacijo in spuščanje intuitivnih zvokov ob podpori glasbil.

Energetska izkušnja z prvim šamanskim potovanjem

Kaj vse se je z mano dogajalo v teh treh urah ležanja ob ognju pod zvezdami velenjskega travnika, je pa nemogoče opisati z tehničnimi izrazi, bom pa začela z lažje razložljivimi deli. Celotno meditacijo me je troslo in metalo, kot da sem na električnem stolu. Čez sebe sem čutila potovati tako močne tokove energije, da bi lahko narisala točno kje potujejo. Pred očmi se mi je bliskalo z zaprtimi in odprtimi očmi, prelivale so se mi solze, niti svetlobe in razne premikajoče se podobe v njih.

Kmalu po začetku vodenih vizualizacij, ki so bile še bolj plod moje domišljije, majn jasne in žive, sem začela proti svoji volji z predstavljanjem prehitevat. Večkrat v roku nekaj minut sem v glavi že videla vizualizacije, v katere nas je Andreja povabila šele čez približno pol minute. Postala sem zmedena, ker je bil občutek, da sledim Andreji kot iz druge časovnice, iz te, ki je malenkost naprej pred časom, v katerem je moje telo.

Izven-zemeljska komunikacija in vizije 

Ko sem (se) začela spraševat, kaj se dogaja, sem začela prejemat komunikacijo, za katero nisem vedela od kod prihaja, obenem pa začela videt ogromno različnih videnj, jasnejših, hitrejših in bolj otopljivih kot karkoli, kar si sicer lahko sama predstavljam, prihajale pa so z večimi tokovi komunikacije. Komunikacija, ki sem jo prejemala iz različnih tokov, je bila tako specifična, takooooo hitra, prepletena in prikazovana z vsemi temi noro hitro spreminjajočimi se vizijami in izkušnjami v njih, da sem kljub svojim najboljšim močem lahko sledila le delčkom. Vse skupaj sem prejemala z tako hitrostjo in intenziteto, da čeprav sem prej mislila, da imam kar hitre možgane, sem se v izkušnji počutila kot en mali polžek, ki se je pravkar rodil in se premika pač, z hitrostjo polžjega dojenčka.

Medtem ko je hitrost komunikacije, ki sem jo prejemala, bila kot številčna letala, ki švigajo mimo na polni hitrosti. Počutila sem se totalno noro, obenem sem se pa zavedala, da moji možgani niso dovolj sposobni, da bi si vse to izmišljevala. Poskušala sem iz izkušnje vzeti največ kar lahko, spraševat, se poskušat skoncentrirat na dele vizij in komunikacije, in ugotovila, koliko kompleksnejši način komunikacije dejansko prejemam. Stavki niso bili le besede, ampak so bili prepleteni z globjimi pomeni, razlagami, občutki in slikami. Vizije in slike so bile večinoma povezane z ljubeznijo, Zemljo in cikli življenja vseh živih bitij, v njih sem se prelivala iz zemlje v razne rastline, živali in ljudi. Neštetokrat.

Najmočnejši občutki miru, sreče, ljubezni in hvaležnosti

Nekje med vsem tem "kaosom", trosenjem, bliskanjem itd, sem pa začela čutit noro močne občutke v celem telesu, predvsem v srcu. Občutek je bil, kot da bi me nekdo potopil v belo svetlobo miru, sreče in ljubezni. To so bili najlepši in najglobji občutki, kar sem jih kdarkoli občutila, do tekrat ali po tem. Globja ljubezen, mir in sreča, kot sem si jo lahko kakorkoli predstavljala. Kot da bi vse občutke sreče iz celega življenja (ki jih je seveda veliko in so prav tako čudoviti), pomnožila med seboj. Kot sreča na potenco infinituma.

Časovnica življenja, odpuščanje in hvaležnost

Obenem pa so se toki komunikacije uskladili na eni temi, bolj osebni. Videla sem premikajoče slike vseh, ki so mi kadarkoli kakorkoli škodovali. Iz celega življenja, od otroštva. Ljudi, ki sem jih nekatere že pozabila. Vse sem videla, in za vsakega mi je bilo prikazano, zakaj je moral/a narediti to kar je, in kaj sem kot posledico storila jaz in zakaj sem morala storiti tisto, da sem bila mičken korak bližje temu, kamor sem mogla priti za to izkušnjo.

Ob vsem tem sem do vseh teh ljudi, sebe in celega sveta čutila najmočnejšo hvaležnost, ki sem jo do tekrat kadarkoli začutila. To je bil tako močan in dolgo-trajajoč občutek, da ga kot ostale občutke, res težko opišem.

V naslednjih mesecih sem na različnih dogodkih imela podobne, a vsakič nove izkušnje in obenem ogromno delala na sebi. Ogromno potlačenega je prišlo na plano, prepričanj, travm, čustev, in na vsem tem sem mesece dnevno delala. Bilo je zelo težko, obenem pa tudi neverjetno lepo, sedaj se počutim tone lažja, mirnejša in srečnejša, spoznala sem se bolje kot kadarkoli prej, prav tako sem pa razvila globje in bolj izpopolnjujoče odnose z ljudmi, ki so me že obdajali, kot temi, ki sem jih spoznala na novo.

Dolgo o teh izkušnjah nisem upala spregovoriti z nikomer, sedaj jih pa želim deliti, tako da najlepša hvala za branje!